Pred nekaj dnevi mi je prišla v roke knjiga “Očetove zgodbe” (avtor Ivan Sivec). V njej sem s posebnim veseljem prebral reportažo “Tunjice dohitevajo čas”, ki jo je pisatelj za Gorenjski glas napisal v novembru 1968. Prijazno je dovolil, da zgodbo objavimo na naši spletni strani. Takole gre reportaža …

Tunjice so od Most oddaljene dobro uro hoda po kolovozu. Sicer vodi makadamska cesta s kamniške strani. Jesenskega sončnega dne sem se namenil v ta predel pod krvavčnimi slemeni na sprehod. Občudoval sem rumeno-rjavo-rdeče krošnje, travnate, hiše, ki slone ob gričkih, njive, ki se vijejo po lozah, hotel pa sem tudi prisluhniti utripu tamkajšnjega življenja.
Veliko je bilo že prelitega črnila, še več pa vročih misli in besed Tunjičanov, o plantaži jablan in hrušk na tunjiških tleh. Kaj kmalu sem izvedel nekaj podrobnosti.
Naletel sem na kmeta Savnika Jožeta, ko je obiral jabolka na plantaži.
»Več kot tri hektare njiv in travnikov sem imel tu. S kmetijsko zadrugo Kamnik smo sklenili kmetje kooperacijsko pogodbo. Z buldožerji so zravnali zemljo, nato pa naredili terase in posadili jablane in hruške. Posadili so okrog 22 ha. Zemlja se ni tako hitro usedla, zato se je s pozneje marsikje udrla in: razpokala, tako da so popokale tudi korenine. Marsikatera jablana se je posušila. Tudi ostali pogoji niso bili tako dobri, kot so predvidevali. Še lani je bilo malo pridelka, čeprav so nasadili plantažo že jeseni 1962. leta. Letos smo dobili kmetje zemljo zopet v svoje roke. Nerodno je za nas, saj ne moremo zravnati teras. Preveč bi stalo. Tako bomo morali živeti samo od jabolk. No, letos jih nekaj je, le slabo se prodajajo. Še po 70 din zimska ne gredo v denar.«

Kaj pa še pridelujete?
»Navadno vsak zase pšenico, pa tudi oves, koruzo in ječmen ter krompir. Pridelka pa ni pravega, kajti veliko škode narede hudourniki in tudi fazani. Njive leže ob gozdovih in ob gričih. Ponekod morajo še zadnjo brazdo znositi s košem navzgor. Da, tudi koš še poje pri nas staro pesem. Imam tudi precej živine, posebno sedaj, ko kosimo na plantaži med drevesi. Vendar kaj, ko ne prideš s kosilnico blizu!«

Pa mehanizacija?
»O, s časom gremo vseeno naprej. Redkokje se še vidi navaden voz. Vas – šteje skoraj 90 hiš – ima že 7 traktorjev. Vsak kmet ima vprežno kosilnico, nekaj je tudi že motornih. Sam imam ročno motorno kosilnico Reform, da lahko z njo kosim plantaži. Rad bi kupil še škropilnico, a je zdaj ne morem.«
Malo pozneje sem srečal na njivi s koruznico Vrhovnika Mirka. Kot je pozneje poudaril, je najstarejši moški v Tunjicah. Osem križev in šest polen si je že naložil, a je še vedno čil in zdrav. Le sliši malo slabše. Povedal je: »Kmetijo sem prepisal na sina. Mladi znajo bolje gospodariti. Mi ne moremo več v korak s časom. Včasih se nam je zdel radio nenavadna stvar, danes pa ga imajo v vsaki hiši, celo že 10 televizorjev je v vasi.«
Tunjice slovijo tudi, da tu dobro obrode orehi. Toda letos jih ni. Vzel jih je majski sneg. Ko sva se ravno menila o vremenu, je povedal, da je leta 1866 koncem aprila padel sneg in tako močno zamrznil, da so lahko s konji jahali po njem, ko so šli v Komendo k procesiji. Tiste čase je bil v Komendi še v veljavi običaj, ki se je obdržal iz viteških časov. Pristavil je še: »Napiši še, da sem dolgo časa popravljal zvonove. Naučil sem se od očeta. Ljudi s takim poklicem je malo. Najtežje smo spravili v zvonik tunjiške cerkve zvon, ki je tehtal 1400 kg.«
Pohitel sem v hrib, da bi si ogledal zgodovinsko znamenitost cerkve.
Stoji na vrhu lapornatega grička z nadmorsko višino 476 m. Je delo baročnega stavbenika Mačka. Njena posebnost sta dva zvonika. Menda je podobna cerkvi sv. Neže v Rimu. Posebno lepa je v razkošnem oltarju Layerjeva slika, ki je priznana umetnina in zgodovinska znamenitost. Zdajšnja cerkev je bila zgrajena leta 1766. Na tem mestu je prej stala gotska cerkev, ki se omenja v zapiskih že od leta 1526. Leta 1762 jo je dal podreti Peter Pavel Glavar in prispeval za novo cerkev 1800 goldinarjev, kar je bilo takrat zelo veliko denarja.
Prav je, da spregovorimo še nekaj besed o tem možu, ki ga zgodovinarji upravičeno imenujejo pionirja slovenske izobrazbe. Bil je eden najpomembnejših osebnosti v 18. stoletju na Slovenskem.
Rodil se je 2. 5. 1721. leta v Ljubljani. Mati ga je postavila kot dojenčka na prag komendske graščine. Deček je bil zelo bister in zato so ga dali v šole. Pozneje je vzel v najem graščinsko posestvo in zelo umno gospodaril. Uveljavil se je kot odličen sadjar in čebelar. Imel je čez 500 panjev čebel. Z lastnimi sredstvi je odprl v Komendi leta 1760 šolo za nadarjene, a revne fantičke. Učil jih je branja in pisanja, nemščine in latinščine, petja ter glasbe na gosli in orgle.
Bil je prvi, ki je hotel izdajati pri kranjski Kmetijski družbi poučne spise tudi v slovenščini. Sam je tudi v domačem jezika pisal zanje, vendar ni uspel, ker ga niso hoteli razumeti. Po njegovi smrti – umrl je 1784. leta – je prenehala z delom tudi šola. Njegova nenavadno živ1jensko pot je opisal pisatelj Pregelj pod naslovom Odisej iz Komende.
O zgodovini cerkve mi je nekaj povedal tamkajšnji zvonar:
»Stara gotska cerkev je bila posvečena sv. Katarini, zdajšnja pa ima še stranski oltar sv. Ane. Zadnje ime je namreč nosila Glavarjeva mati. Ljudje zmotno menijo, da je to cerkev sv. Ane. Po lastnem izročilu je bilo takrat, ko so gradili novo cerkev, toliko voznikov, da je bil zadnji še v Mengšu, kjer so nakladali kamenje, prvi pa že na hribu v Tunjicah. K božiču 1926. leta so potrkavali v zvoniku. Ogorke so metali na streho, ki je bila iz skodel. Nič čudnega torej ni, da se je vžgala in pogorela. Potem so jo pokrili z bakrom. Posebnost je tudi ta, da v tej cerkvi ni videti mešanice umetnostnih dob. Ohranil se je čisti barok.
S prizadevanjem takratnega župnika je ostal med vojno v zvoniku veliki zvon, ki posebno lepo poje in smo vsi ponosni naj. Nemcem je dal tri manjše, samo da so velikega pustili. Po enega je morala imeti vsaka cerkev.«
Še preden sem se spustil na drugo stran vasi, sem se naužil prekrasnega razgleda, ki se. mi je nudil. Ker je bilo lepo vreme, se je dobro videlo brniško letališče, Kranj, Domžale in Kamnik; Krvavec pa se je dvigal nad mano. Še to! Prek Tunjic so nekdaj hodili planinci peš čez Šenturško goro in mimo Ambroža na Krvavec. Pet ur hoda je.

Vaške težave
Ko sem Tunjičane povpraševal, kdo bi mi lahko povedal kaj več o vasi in življenju v njej, so me napotili k Steletu Petru, občinskemu odborniku. Žal ga ni bilo doma. Prijazno pa mi je postregla z opisi njegova žena Marija. Steletovi imajo kmetijo, na kateri pomaga traktor.
Kakšna je bila letos letina pri vas?
»Še kar dobra. Tunjiška zemlja je debela in pridelki bolje uspevajo ob suhih letih. Škodo na vsem delajo hudourniki. Celo plaz se je v februarju utrgal in pokril dve cesti, da so bili ljudje onstran čisto odrezani. Divjad nam tudi precej poje; še divji prašiči pridejo. Sejemo predvsem za dom – 12 nas je – sadja pa je preveč. Težko je s prodajo. Saj pravijo: Tunjičana vsak pozna, hruško za ‘pušeljc’ ima!«

Ali niso vaška, posebnost tudi kumare?
»Tudi te. Veliko jih znosimo v Kamnik na trg, zato nas dražijo z njimi. Marsikje so sklenili pogodbo s kamniško industrijo ETA in sade kumarice za vlaganje. Če Kamnika ne bi bilo, bi težko živeli. Tudi s koši nosijo nekateri tja.«

Kakšna pa  je sestava prebivalcev?
»Dolgo časa so bili sami kmetje in kajžarji, danes pa je že okrog 100 delavcev, ki so si našli zaslužek zunaj domače vasi. Delavci se vozijo s kolesi, mopedi in avtomobili, ker avtobus ne vozi. Pravijo, da je prehud klanec proti vasi.«

Pa šola?
»Imamo jo v vasi. Štirirazredna je, ker je malo otrok. Učiteljica in učitelj učita vsak po en razred. Prvi in tretji sta namreč skupaj ter drugi in četrti. Višje razrede obiskujejo v Kamniku. Pozimi je težko zanje. Včasih mora kdo ostati doma, ne gre drugače. Po končani osnovni šoli jih ostane le malo doma. Veliko jih gre v uk, nekateri študirajo tudi naprej.«

Kaj pa voda, elektrika, preskrba s kruhom, cestna povezava?
»Vodovoda zdaj nimamo. V načrtu pa je, da bi naredili rezervoar pri izviru Tunjice (potoka) in ga zvezal z že obstoječim kamniškim in tako dobili vodo po ceveh. Pred časom smo naredili z občinsko pomočjo transformator, tako da imamo dovolj močno napeljavo. Kruh nosijo delavci iz Kamnika, kmetje pa seveda pečemo doma. Pravih kmetij je še okrog 20. Imamo tudi trgovino z mešanim blagom in gostilno. Nekaj govore, da bodo odprli še eno gostilno s sobami za turiste. Cesta do Kamnika ni asfaltirana. Klanca sploh ne smejo. Avtobus je lani vozil otroke v šolo, a samo poleti, pozimi pa menda ne more v klanec. Ravno zdaj je končana cesta proti Zalogu. In so tako predvsem v Vrhovju boljše povezani.«

Še nekaj bi rad vprašal — samo ne smete zameriti. Kako je bilo tisto s kuhanjem žganja? Slišal sem, da ga kuhate tudi iz močeradov?
Nasmejala se je: »Kdaj bi jih moralo potem že zmanjkati! – Bilo je takole: Dva Tunjičana, tesarja po poklicu, sta se šalila na vlaku. Na kapo kotla za žganjekuho je treba menda dati rep, tace močerada pa v cevi, iz katerih teče žganje. Iz 30 litrov se tako baje skuha 50 litrov. Ljudem je bila šala všeč, pripovedovali so jo naprej, avtorja pa sta jo tudi z veseljem širila. Celo v časopis je prišlo. – Res pa je, da skuhamo veliko žganja, ker imamo dosti jabolk. Le verjemite, da je danes pristen!«
Natočila mi je šilce domačega žganja. Resnično ni bil slab.