Društvo Demos na Kamniškem je pred časom izdalo zbornik "Čas počasi briše", ki vsebuje pričevanja in gradivo o mobilizirancih v nemško vojsko med drugo svetovno vojno. Ker je del knjige posvečen tudi tunjiškim mobilizirancem, je prav, da z dovoljenjem avtorja (Matej Stele), objavimo odlomek.

Usode tunjiških fantov, ki jih je okupator mobiliziral, so bile različne, jim je pa skupno to, da odločitev za vstop v vojsko Tretjega rajha ni bila prostovoljna. Celo tistih ne, ki so morali nositi uniforme in tetovaže SS, ki naj bi bila organizacija prostovoljcev. Po pripovedovanju še živečih mobilizirancev so namreč v SS izbirali višje in močnejše fante, ki pa glede tega, kako bodo »vojsko služili«, niso imeli izbire. S tem so »Tunjčani« delili usodo več deset tisočev slovenskih fantov, ki jih je vojna prisilila, da so se daleč od doma bojevali (in umirali) za tuje interese. »Stvar je zdaj taka, da ʻcesarʼ rabi soldatov in bo tudi Kranjce dodobra pobral,« je zapisal mobiliziranec Tone Stele v enem izmed svojih pisem – in še kako prav je imel! …. (kliknite na "Več" v naslednji vrstici)

….

Po doslej znanih podatkih je v nemški vojski služilo 39 tunjiških fantov, od katerih se jih 13 iz vojne ni vrnilo. Med ubitimi je nekaj takšnih, ki so padli na bojiščih, razkropljeni po vsej Evropi, drugi pa so bili že med vojno ali pa po njej likvidirani v slovenskih gozdovih. Med slednjimi je bila večina tistih, ki so se po vrnitvi v domovino pridružili domobrancem, vendar ne vsi. Kako tanka je bila črta med življenjem in smrtjo, kažeta zgodbi Maksimiljana in Franca Golteza (Kavsljeva). Brata sta namreč skupaj pobegnila iz nemške vojske in se čez Češko in Madžarsko z vlakom vrnila v domovino. Franc se je uspešno skrival doma in je vojno preživel, njegovega brata Maksimiljana, ki se je prav tako skrival na domači kmetiji, pa so partizani ujeli in ga leta 1944 na Viševici ubili.

Velika večina fantov, ki so služili v nemški vojski, je bila poslana na vzhod – v boj proti Rusom, kjer so bili boji najhujši in so zahtevali največ življenj. Razpršeni so bili po številnih bojiščih vzhodne fronte in bili udeleženi tudi v bitkah, odločilnih za potek vojne. Tako je bil Janez Vrhovnik (Davčarjev) kot vojak von Paulusove 6. armade udeležen v bitki za Stalingrad in bil po vdaji skupaj s soborci odpeljan v rusko ujetništvo. Domov se je vrnil šele spomladi leta 1946. Znani in zapisani sta zgodbi Florijana Koželja (Naumovega) in Jožeta Koželja (Jerušekovega), ki sta služila, prvi na Poljskem, drugi pa v Ukrajini in na Poljskem. Skupaj z Jožetom Koželjem je del vojske odslužil Ciril Sedušak (Komovčev). Skupaj sta bila namreč pri minometalcih, dokler se Ciril Sedušak pri nalaganju granate v cev ni poškodoval. Odpeljan je bil v bolnišnico, kjer je ostal dlje časa. Kje je služil kasneje, ni znano. Umrl je v prometni nesreči kmalu po vojni (leta 1947), ko se je v okolici Črne prevrnil avtobus.
 

Preglednica: Seznam Tunjičanov, ki so bili mobilizirani v nemško vojsko.

Po pismih je dobro poznana zgodba Antona (Toneta) Steleta. Izpiljen slog in vseskozi prisotno hrepenenje po vrnitvi domov, ki ga je moč čutiti iz pisem, sta njegovo zgodbo močno približala bralcu in pokazala povsem človeški vidik usode mobilizirancev. Po neuspelem uporu proti nošenju uniforme SS je bil poslan na vzhod (točnega kraja ni smel navesti). Pogrešan je od konca oktobra 1943, njegova končna usoda pa ni bila nikoli ugotovljena.
Med številnimi, ki so služili na vzhodni fronti, je bil tudi Stanko Zabavnik (Rezmanov). Proti koncu vojne je služil na Slovaškem, kjer je bil zajet. Ujetniki so šli peš do Auschwitza, kjer so bili nekaj časa zaprti, nato pa poslani v zbirni center na Dunaju – v angleški del. Kmalu zatem je bil izpuščen in je skupaj z dvema Korošcema odšel na avstrijsko Koroško. Korošca sta ga povabila domov, vendar je bila njuna domačija uničena, domači pa pobiti. Z njima je ostal do novembra – do amnestije, ko se je z vlakom vrnil v domovino.

Več lahko preberete v knjigi "Čas počasi briše", ki jo lahko naročite pri Mateju Steletu (matej.stele@gmail.com).